o drugi svetovni vojni je turizem po vsem svetu dobil nesluten zagon. Tuji gostje so se v Jugoslaviji beležili že v prvih povojnih letih, čeprav je bila turistična infrastruktura tedaj še zelo pomanjkljiva. Od konca petdesetih let dalje so v zdraviliščih, obmorskih letoviščih in planinskih kočah v vedno večjem številu nočili tuji državljani. V Jugoslavijo so z vizo vstopali predvsem preko Slovenije. Goste iz Nemčije, Italije, Avstrije, Francije, ZDA, Velike Britanije, Nizozemske, Belgije in drugod je pritegnil zlasti oddih v neokrnjeni naravi. Jugoslavija se je leta 1963 v Rimu udeležila Konference Združenih narodov o mednarodnih potovanjih in turizmu, ki je pomenila izhodišče za sprostitev vizumske politike.
Posebnost jugoslovanske turistične ponudbe je bil tudi naturizem, katerega zametki v zahodni Evropi segajo v 19. stoletje. Številni obmorski kraji vzdolž vzhodne jadranske obale so nudili možnosti za prakticiranje t. i. Freikörperkultur, kulture svobodnega telesa. Leta 1961 je bil v istrskem naselju Koversada na pobudo naturističnega društva iz Münchna ustanovljen prvi nudistični kamp, ki je lahko gostil 5000 ljudi.
Liberalizacija prehajanja meja je povečala število inozemskih turistov. Vzporedno s tem so se povečale možnosti ne le za jugoslovansko gospodarsko rast in nova delovna mesta za lokalno prebivalstvo, ampak tudi za medkulturne stike.
Kolone avtomobilov iz različnih evropskih dežel so v poletnih mesecih napolnile regionalne ceste proti morju in nazaj, kot prikazuje fotografija, posneta na cesti med Planino in Postojno leta 1965. Naraščajoči mednarodni turizem je spodbudil razmišljanja o izgradnji avtocestnega omrežja.
Leta 1972 je v Koversadi potekal 13. kongres Mednarodne naturistične zveze, ki je privabila več kot 200 tujih novinarjev. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bila Jugoslavija ena največjih nudističnih destinacij na svetu.
