-->
repustnica je bil dvostranski večjezični potni list, ki so ga uvedli, da bi imetnikom olajšali omejitve življenja ob meji in jim omogočili čezmejno mobilnost. Po vojni so bile državne meje skoraj hermetično zaprte. Prečkali so jih lahko le prebivalci, ki so imeli na drugi strani nepremičnine, ali tisti, ki so živeli v »100-metrskem pasu«. Vendar je bila že sredi petdesetih let pravica do te prepustnice na avstrijsko-italijansko-jugoslovanskih obmejnih območjih razširjena na prebivalce desetkilometrskega pasu, kasneje pa se je območje še razširilo. Mejni prehodi »druge kategorije« so bili vzpostavljeni samo za imetnike prepustnice.
Jugoslovanski vizumi so bili postopoma ukinjeni in tako je čezmejna mobilnost za številne prebivalce obmejnih območij postala del njihovega vsakdana, za mnoge druge pa redna praksa. Ta povečana mobilnost je spodbudila povezovanje večjih območij, kar je daleč presegalo ozek obmejni pas. Z uvedbo schengenskega prostora brez meja je prepustnica izgubila svoj namen. Ali bo ponovno uvedena?
Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956. Z vrsto povojnih mednarodnih in bilateralnih sporazumov so mejni prehodi postali vozlišča in mikrokozmosi čezmejnih praks.
Ljudje iz Jugoslavije so radi hodili v Italijo po kavo, oblačila, gospodinjske aparate ali igrače. Poceni alkohol, tobak, mesni in mlečni izdelki, restavracije, bari, počitniška naselja in bencin pa so privlačili italijanske potrošnike. Slika prikazuje prizor na bencinski črpalki v Krvavem potoku pri Kozini med vojno za slovensko neodvisnost leta 1991.