ore so bile pogosto predstavljene kot naravnogeografske ločnice in prizorišča planinskega rivalstva, kdo bo na vrhu prvi zasadil svojo nacionalno zastavo. Toda planinstvo je ljudi iz sosednjih držav tudi povezovalo – v obdobju med obema vojnama so nastale mednarodne planinske organizacije –, čeprav je bilo to v času spopadov močno oteženo. Po vojni so bile gorske meje strogo varovane. V šestdesetih letih so, tudi zaradi zanimanja za razvoj turizma, predstavniki nekaterih pomembnih planinskih društev iz Furlanije - Julijske krajine, Slovenije in Koroške začeli obujati izročilo »planinskega prijateljstva« prek državnih meja ter od leta 1965 organizirali vsakoletna Srečanja treh dežel.
Kljub številnim težavam in nesoglasjem se je razvilo sodelovanje pri doseganju sporazumov o planinskih kočah, ki so članom planinskih društev omogočali prednostno obravnavo tudi v kočah drugih držav, poleg tega pa so si prizadevali za večjo prepustnost gorskih meja in zaščito skupnega okolja. Tako so nastale številne iniciative, ki so spodbujale planince in pohodnike k čezmejnemu raziskovanju gora. Postopoma se je spremenilo dojemanje gorskih vrhov, ki so namesto obrambnih ovir postajali kraji srečevanja in izmenjave.
Osebni stiki med planinci so bili ključnega pomena za spodbujanje sodelovanja. To pismo je vodja italijanskega Alpskega kluba Gorica poslal načelniku Planinske zveze Slovenije leta 1967. V njem so bile poudarjene vrednote nadnacionalnega in čezmejnega prijateljstva med planinci.
Od leta 1980 je bilo na Peči (Monte Forno/Dreiländereck) vsako leto organizirano Srečanje treh dežel, ki je na stičišče italijanske, jugoslovanske (danes slovenske) in avstrijske meje privabljajo na tisoče udeležencev. Tradicija se nadaljuje še danes.
Leta 1972 je bila sprožena iniciativa Pot prijateljstva, ki je spodbujala vzpone na 30 najpomembnejših vrhov med Furlanijo - Julijsko krajino, Slovenijo in Koroško. Pobuda je doživela izjemen uspeh, saj je bilo do leta 1990 prodanih več kot 10.000 trijezičnih knjižic z opisom poti.
