rimer zdravstvene oskrbe jasno izkazuje poroznost povojne italijansko-jugoslovanske meje. Mobilnost je potekala v obeh smereh in je zadovoljevala potrebe tako italijanskih in jugoslovanskih posameznikov kot tudi institucij. Iskanje zdravniške pomoči v Jugoslaviji je bilo pogosto zlasti med projugoslovansko usmerjenimi Slovenci in Slovenkami z območja, ki je bilo leta 1947 dodeljeno Italiji. To je bila dragocena priložnost, da so bili deležni zdravstvene oskrbe v svojem jeziku in da so imeli dostop do zdravstvenih uslug, ki so bile v Italiji zanje nedosegljive. Takšno prakso so spodbujali zdravniki iz Italije, ki so delali v slovenskem zdravstvenem sistemu in so postali referenčni za številne italijanske bolnike. Podobno so si prizadevali tudi zdravniki v Trstu in Gorici, ki so ohranjali tesne prijateljske in poklicne stike s kolegi v Jugoslaviji.
V tem oziru velja omeniti, da je bil jugoslovanski prostor znatno bolj naklonjen ženskim reproduktivnim pravicam kot italijanski. Konec šestdesetih let je bila v številnih slovenskih mestih (Nova Gorica, Sežana, Koper in drugod) vzpostavljena mreža ženskih posvetovalnic. Posameznice z italijanske strani meje so se nanje obračale, da bi zakonito pridobile kontracepcijo. V zdravstvene domove so lahko prihajale tudi glede splava, ki je bil v Jugoslaviji pod posebnimi pogoji legaliziran že leta 1952, v Italiji pa do leta 1978 prepovedan.
Ljudje
Ljudje
Boris Cibic (1921–2024), slovenski kardiolog iz Proseka pri Trstu, po drugi svetovni vojni zaposlen v Bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani. Strokovno se je izpopolnjeval v Hamburgu in Londonu ter se udeleževal strokovnih srečanj doma in na tujem. Intenzivne stike je vzpostavil tudi s tržaškimi kardiologi.
Kraji
Kraji
Bolnišnica Valdoltra v Ankaranu je bila sprva specializirana zdravstvena ustanova za kostno tuberkulozo, nato pa za ortopedijo. Pomembna je bila tudi za številne paciente iz tržaške regije.
