a območju Alpe–Jadran so domačini stoletja na skrivaj prodajali sol in soljene ribe, živino in meso, tobak in volno, kavo in olje, jajca, mleko in sir, celo premog. V času fašizma je bilo tihotapstvo še vedno družbeno sprejemljiva praksa revnejših slojev prebivalstva. Po drugi svetovni vojni so morali ljudje postati še bolj iznajdljivi, saj je bilo nove politične meje zelo težko prestopiti. Gospodarske vezi in delovna migracija so bile prekinjene, pojavile so se različne valute, kot tudi različne plače in cene.
Trst je bil težko dostopen, vozači na delo pa so bili prikrajšani za sredstva za preživljanje. Območje je bilo polno vojske in policije, ki naj bi nadzirali tihotapljenje, vendar sta v praksi pogosto pogledali stran. Do začetka petdesetih let se je veliko ljudi preskrbovalo s pomočjo živilskih kart, na črnem trgu pa so prodajali blago, kot je sladkor. Pri nabavi materiala za obnovo so se lahko vedno zanašali na preskrbo čez mejo. Ko je Videmski sporazum (1955) sprostil lokalne morske in kopenske mejne prehode med Italijo in Jugoslavijo, je bilo tihotapljenje spet lažje.
Ljudje
Ljudje
Danilo Petrinja je bil vodilna osebnost pri industrializaciji Kopra. Leta 2000 je v intervjuju povedal, kako je nezakonit izvoz v in uvoz iz Italije pomagal pri elektrifikaciji istrskih vasi. Podobno je bilo veliko ceneje nezakonito graditi vodovodne cevi čez mejo.
