sodobni zgodovini hladne vojne v Evropi prevladujejo predstave o neprebojnem mejah med vzhodom in zahodom. Berlinski zid je simbol in fizična točka, okoli katere se oblikuje retorika te neprebojne delitve. Razstava Never Mind the Borders pa premakne poudarek drugam: na prepustnost meddržavnih meja, oblikovanih z blokovskim sistemom. Čeprav je pomen Berlinskega zidu v času hladne vojne nedvomno velik, premik perspektive z Berlina na območje med Alpami in Jadranom ponuja drugačen pogled na evropsko preteklost. To ne pomeni, da območje ni bilo brez napetosti. Prva in predvsem Druga svetovna vojna sta pustili globoke rane v življenju ljudi, ki jih ni bilo lahko pozdraviti. A že desetletje po vojni so politiki začeli prepoznavati pozitiven vpliv dobrih sosedskih odnosov na političnem, gospodarskem, kulturnem in družbenem področju. Postopoma se je uveljavilo drugačno razumevanje meja med Jugoslavijo, Avstrijo in Italijo – južni konec tiste, kar je Winston Churchill leta 1946 poimenoval „železna zavesa“. Medtem ko je leta 1961 v Berlinu zrasel betonski zid, se je režiser Mako Sajko upravičeno vprašal v svojem istoimenskem dokumentarcu: Kje je železna zavesa? Ta širša historiografska perspektiva ne premakne samo geografske točke osredotočenja proti jugu, ampak spremeni tudi interpretativno lečo. Presega vloge izjemnih moških (in redkeje žensk) ter državnih institucij ter vključuje vsakdanje življenje. Osvetljuje vlogo navadnih ljudi, ki so prispevali k postopni integraciji obmejnih območij: prehajanje meja je lahko bilo vsakdanji dogodek. Meja je bila gotovo prisotna na mnogo načinov, a za mnoge ni predstavljala nepremostljive ovire. Bila je težavna realnost, ki je omogočala številne čezmejne prakse – od nakupovanja hrane in gospodinjskih aparatov do nedeljskih izletov in poletnih počitnic. Razstava izpostavlja ljudi, kraje in vsakdanje čezmejne prakse, da pokaže, kako zgodovina Evrope dobi drugačno podobo, ko se oddaljimo od Berlinskega zidu in se približamo območju med Alpami in Jadranom.
